Sončni park

Sončni park V času izgradnje novega Velenja je v Stari vasi ob cesti proti jezeru, ob takratnem kinu, nastal Sončni park. Sprva so ga imenovali tudi »park žena«, saj so ga z udarniškim delom večji del urejale žene rudarjev. Z umetnim jezercem, glasbenim paviljonom, vodometom, s sprehajališčem pod zeleno pergolo, z aluminijastim obeliskom, bazenčkom z mozaikom, labirintom ter kotalkališčem je bil hitro znan daleč naokrog. Sončni park se ponaša s pravim bogastvom drevesnih in grmovnih vrst.

Zgodovina parka

Leta 1958 je bil v Velenju prvi dan udarniškega dela 14. april. Takrat so med drugim začeli urejati “ljudski park”. Od 3. aprila do 1. maja 1961 so Velenjčani v parku opravili 23.068 delovnih ur. Izkopali in zasuli so kanale za vodovod (740 m), za elektriko (580 m) in za kanalizacijo (180 m). Za ureditev zelenic so pripravili 6 tisoč kvadratnih metrov zemljišča, uredili brežine in nasipe za kotalkarsko stezo in tribune ter nanosili humus na 8.500 kvadratnih metrov zemlje.

Načrt za park, umeščen v trikotnik med provizoriji, cesto proti jezeru in kinom, je narisal dunajski arhitekt Paul Filipsky, ki je naredil tudi idejni osnutek za velenjski Titov trg. Nekateri deli parka so bili urejeni po načelih svobodnega angleškega parka, drugi pa strogo geometrijski. Park je zasadil vrtnar Alojz Jaklič, ki je zasnoval tudi zasaditev novega velenjskega mestnega središča. Posajenih je bilo več kot 170 vrst rastlin, ki jih je Jaklič oiskal po številnih vrtnarijah in drevesnicah po Sloveniji. Ob odprtju pa se Sončni park ni ponašal le z bogato zasaditvijo, ampak tudi z umetnim jezercem, s ploščadjo, z glasbenim paviljonom, vodometom, s sprehajališčem pod ozelenjeno pergolo, z visokim jamborom, aluminijastim obeliskom, bazenčkom z mozaikom in labirintom.

Stavbe, ki stoji v parku, se je potem, ko je v njej nekaj časa domoval otroški vrtec z imenom Rožle, prijelo ime Vila Rožle. V dvajsetih letih 20. stoletja si jo je za dom zgradila družina Konc. Končeva hči se je poročila z Ivanom Zajcem s Konovega in domačini so hišo dolgo poznali kot Zajčevo hišo. Po 2. svetovni vojni je zaradi sodelovanja z okupatorjem, hiša prešla v državno last. Sprva so jo v uporabo dali godbi na pihala, ki je v tistem času večkrat nastopala v parku, nato so v njej uredili otroški vrtec, kasneje pa je v njej dobilo prostore več kulturnih društev in klubov pa tudi velenjska gimnazija, ki je Vilo Rožle uporabljala za izvedbo nekaterih dejavnosti oddelkov izobraževalnega programa umetniška gimnazija. Zdaj je Vila Rožle sedež Medobčinske zveze prijateljev mladine Velenje. Tako je v parku, zgrajenem z udarniškim delom, spet doma tudi prostovoljstvo.

Sončni park je bil eden prvih večjih projektov urejanja in nove rabe ugreznin v Šaleški dolini. Nastal je na degradiranem območju, na mestu, kjer je bilo sprva načrtovano novo središče mesta Velenje. Danes je Sončni park med drugim prva postaja tematske arhitekturne poti po Velenju “Sprehod skozi mesto moderne”. Sončni park je varovano območje vrtno-arhitekturne dediščine, v Registru kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo vpisan kot Velenje – SOnčni park (EŠD 10909).

Vir: Mojca Ževart - Sončne zgodbe mladega mesta - Muzej Velenje, 2019