Žička kartuzija

Žička kartuzija (latinsko Domus in Valle Sancti Johannis), je nekdanji samostan kartuzijanskega verskega reda v dolini svetega Janeza Krstnika, v kraju Stare Slemene, v bližini naselja Žiče v občini Slovenske Konjice.

Kartuzija je nastala okoli leta 1160, ustanovila sta jo zadnja Traungauca, štajerski mejni grof Otokar III. Štajerski (*1129 †1164) in njegov sin Otokar IV. Štajerski, od leta 1180 štajerski vojvoda Otokar I. (†1192), ki je z ustanovno listino iz leta 1165 (danes v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, listina št. 171)kartuzijo potrdil. Gre za devetnajsti samostan tega reda, najstarejšo kartuzijo v Srednji Evropi in za prvo kartuzijo izven matičnega romanskega območja v Franciji in Italiji. Poleg odločitve, da se menihi naselijo na posesti Otokarjevega ministeriala Leopolda Konjiškega, je v zadnji vrsti listine že napisano ime prvega priorja Beremunda.
Štajerska zgodovinarja Pusch in Froelich sta mnenja, da je skupina dvanajstih patrov in dvakrat toliko konverzov iz francoske Velike kartuzije pri Grenoblu prišla v Konjice leta 1160,[8] kjer so se naselili v župnišču vse do leta 1164, ko so bila za prebivanje primerna poslopja v dolini sv. Janeza končana.[9] Za čas prihoda prvih kartuzijanov v letu 1160 se izreka tudi Jakob Ignaz Maximilian Stepischnegg, avtor monografije o Žički kartuziji. V skupini kartuzijanov je bil tudi kasnejši prvi prior Beremund, grof cornwallski,[9] sorodnik angleške kraljeve rodbine,[10] ki je dotlej vodil kartuzijo Durbon[11] v Provansi, kmalu se jim je pridružil konverz brat Aynard (Aynardus),[6] stavbeni mojster, ki so ga iz Velike kartuzije poslali, da bi vodil gradbena dela.

Vir: Wikipedia