Informacijski paradoks v upravljanju s podatki
Ko združevanje postane razdrobljenost

V digitalni družbi podatke pogosto opisujemo kot »novo nafto« – vir razvoja, učinkovitosti in pametnih odločitev. A v praksi, zlasti v javnem sektorju in turizmu, opažamo nasproten učinek.

Kljub dobrim namenom združevanja in centralizacije podatkov ti pogosto postajajo vse bolj razdrobljeni, nepregledni in nezanesljivi. Temu pojavu pravimo informacijski paradoks.

1. Pričakovanje: Ko Slovenija v glavi obiskovalca zasije kot popolna zgodba

Predstavljajte si štiri različne obiskovalce Slovenije:

• Družino z dvema otrokoma iz Nemčije, ki sanja o mirnem oddihu v naravi – sprehodu ob jezeru, varnih gozdnih poteh, pikniku in domači sladici.
• Mlade popotnike iz Češke, ki iščejo energijo – poletne dogodke, glasbo ob reki, nočno življenje in razglede, ki delujejo na Instagramu.
• Kolesarja ali pohodnika iz Avstrije, ki želi izziv – urejene poti, jasne informacije o zahtevnosti, odprtosti in povezavah.
• Ameriškega turista, ki ga zanima zgodba – »dežela prve dame«, Sevnica, grad, lokalna kultura in simbolika.

Vsi imajo nekaj skupnega:
želijo zanesljivo, jasno in aktualno informacijo, prilagojeno njihovemu interesu.

Na tej točki je Slovenija v njihovih mislih idealna – zelena, varna, butična, raznolika in prijazna.

2. Razočaranje: Ko iskanje informacij postane labirint

Navdušenje pogosto razpade še pred prihodom – že pri iskanju informacij.

Obiskovalec odpre:

• spletno stran občine,
• regionalni portal,
• nacionalni turistični portal,
• posebne podstrani, dogodke in PDF-je.

In naleti na:

• različne cene za isto storitev,
• »odprto« na eni strani in »zaprto« na drugi,
• dogodke, ki obstajajo le na enem portalu,
• zastarele fotografije in opise.

Rezultat?

• družina dvomi in izbiro prestavi,
• mladi spregledajo dogodek,
• športnik pride na zaprto pot,
• kulturni gost dobi zgodbo brez aktualne vsebine.

3. Kaj je informacijski paradoks?

Informacijski paradoks nastane, ko dobra namera – združevanje in centralizacija podatkov – vodi v nasprotni učinek: razdrobljenost.

Podatki nastajajo lokalno, na terenu, pri ponudnikih in občinah. Namesto da bi tam ostali kot enotni vir resnice, jih iztrgamo iz konteksta in kopiramo:

• na regionalne portale,
• na nacionalne sisteme,
• na projektne in tematske spletne strani.

Vsak nivo ustvari svojo bazo in svojo verzijo resnice. Namesto ene posodobitve imamo več kopij – in namesto zaupanja dobimo dvom.

4. Turizem v Sloveniji kot učbeniški primer

V slovenskem turizmu se paradoks jasno kaže v strukturi: lokalni nivo (občine, TIC-i), regionalni nivo (RRA / RDO) in nacionalni nivo (STO).

Čeprav vsi izhajajo iz istih lokalnih podatkov, ti pogosto niso sinhronizirani, enotno kategorizirani ali ažurni.

Za uporabnika to pomeni zmedo, za sistem pa več stroškov, več dela in manj učinka.

5. Rešitev: od silosov k distribuirani enotnosti

Rešitev informacijskega paradoksa ni nova spletna stran, temveč drugačna arhitektura razmišljanja:

• podatki ostanejo tam, kjer nastanejo,
• en sam vnos, več uporab,
• brez kopiranja – samo deljenje.

Tako vsak obiskovalec vidi svojo Slovenijo, a vsi gledajo v iste, zanesljive podatke.

6. Zaključek: od dobre namere k pametni izvedbi

Informacijski paradoks nas uči, da brez prave arhitekture tudi najboljše namere ustvarijo kaos.

Slovenija je ravno prav velika, da to zmore. In ravno prav majhna, da si razdrobljenosti ne more več privoščiti.