Kozjansko

v kolekcijskem sadovnjaku Kozjanskega parka si lahko ogledate drevesnico, visokodebelni travniški sadovnjak in Čerčkovo domačijo, kjer je zasajenih več kot 100 tradicionalnih sort jablan in hrušk. Matični kolekcijski sadovnjak se razprostira se na 2,3 ha in je obdelovan po načelih ekološkega kmetovanja. Vsako drevo v sklopu sadovnjaka je označeno z imenom sorte (oboje v Braillovi pisavi).V sadovnjaku so bivališča za koristne organizme – hoteli za žuželke, gnezdilnice in krmilnice za ptice, izvajajo pa tudi različna proučevanja favne in flore, delavnice, praktični prikazi, naravoslovni in projektni dnevi.

Grajski kompleks je bil prvič omenjen leta 1436. Celjski grofje so stolp podarili Jakobu Strmolskemu iz Cerkelj na Gorenjskem. Tu potekajo številni koncerti, gledališke igre in razstave.

Danes si lahko ogledate na novo prenovljeni grad Podčetrtek, ki z izjemno obnovo in sodobnimi dodatki ponuja nepozabno doživetje za vse obiskovalce. Skozi skrbno obnovljene starodavne kamnite zidove in veličastne stolpe, se lahko sprehodite po Grajski poti in občutite utrip preteklosti, ki se prepleta s sodobnostjo.

Eden redkih kulturnih spomenikov romanske dobe.

Oglejte si kovačnico in kovaški muzej in odkrite bogato zgodovino in tradicionale metode kovaštva. Demonstrirali vam bodo kovaške postopke, kateri se izvajajo na originalnih še delujočih orodjih in stojih katere so uporabljali že nekoč. Imate tudi prav posebno možnost kovanja in dela z orodjem pod vodstvom izkušenega kovača. Možen bo tudi nakup spominka.

Spomeniško zaščitena Juneževa domačija je etnografski muzej na prostem, ki obsega gospodarsko poslopje, delno zaprt kozolec toplar in čebelnjak ter obnovljeno staro kmečko hišo s črno kuhinjo iz 19. stol. z izvirno avtohtono opremo in inventarjem tedanjega časa.

Kraški izvir Davjek je v osamelem krasu Kozjanskega parka. Za kraške izvire je značilno veliko nihanje pretoka in občasna kalnost ob visokih vodah. V premeru meri 1m in se nadaljuje v potok, kjer je nato še en manjši izvir, ki se uporablja tudi za pitje. Potok se izliva v reko Sotlo. Sama kotanja je dolga okoli 10 m in široka 8 m. Izvir je nastal na stiku med pobočjem in okoliško ravnico in sicer na kontaktu med propustnim apnencem in nepropustnim laporjem. Davjek je čudovit primer votline in kraškega izvira, ki je primeren tudi za piknik, sprehode v okolici in manjše zabave

Levstikov mlin oz. današnja stanovanjska hiša z mlinom je bila pozidana sredi 19. stoletja vzporedno s strugo reke Bistrice. V levem delu je bilo stanovanje, v desnem pa mlin, ki obsega le en prostor. V njem sta urejena dva mlinska mehanizma za belo in zmesno moko, pogon v mlinu je na spodnjo vodo. V virih se mlin prvikrat omenja v listini iz leta 1801. Ogledate si lahko mlinsko stavbo, v kateri stojita dva mlinska mehanizma in prikaz mletja žita ter delovanja celotnega mlina.

Lurška jama leži 250m od cerkve sv. Marije v Zagorju pri Lesičnem. Pod 19m visokim spodmolom iz peščenjaka je urejen manjši oltar, kjer je tudi izvir zdravilne vode. Ko obiskovalec pride na njen kraj, se mu odpre veličasten pogled na naravne lepote, izvir pa mu ponuja požirek sveže hladne vode.

Ob Turistični vodni poti Kostrivnica, natančneje v Dreveniškem potoku pod cerkvijo sv. Lenarta se nahaja Stari mlin ali Strnišev mlin, kot ga poznajo domačini

Zbirka odkriva skrivnost skoraj 300-letnih originalnih polihromiranih lesenih kipov.

Muzej na prostem Rogatec, ki se nahaja ob vznožju Donačke gore v avtentični štajerski krajini, ohranja ljudsko stavbno dediščino in kulturno izročilo ljudi, ki so živeli v Obsotelju od konca 19. do sredine 20. stoletja. Njegovo jedro sestavljajo izvirni objekti in rekonstrukcije obrtniških in gospodarskih stavb.

V Podsredi se vikariat omenja v 15. stoletju, leta 1765 je postala župnija. Stara cerkev sv. Janeza Krstnika je pogorela, ostal je samo rebrasto obokani prezbiterij, ki so ga spremenili v mrtvašnico in ga uporabljali do leta 1871. V 19. stoletju so zgradili novo cerkev. Notranjost je poznobaročna, krasijo jo freske Tomaža Fantonija iz let 1877–78. Veliki oltar je podobarski izdelek iz leta 1865. Nad oltarjem visi slika, delo znamenitega Franca Mihaela Straussa iz 18. stoletja in prikazuje krst v Jordanu. Stranska oltarja sta tabernakeljstega tipa iz 19. stoletja.

Kraj je omenjen že leta 1016 kot Traskendorf , ko je rimski cesar Henrik II. podaril grofu Viljemu Breže-Selškemu naselje Kozje s 30 kraljevskimi kmetijami, leta 1130 pa je Trachendorf kot dediščine Heme Breže-Selške že v posesti krške škofije. Leta 1197 nastopi prvi kozjanski vitez Oton – Otto de Trachenberch v spremstvu krškega škofa Ekharda.

Pasijonske poti, kakršna je tudi šmarska Kalvarija, so začele nastajati med protireformacijo in katoliško obnovo, v 18. stoletju pa so bile izredno popularna pobožnost vseh slojev prebivalstva, saj so privabljale tudi do petkrat več ljudi kot romarski kraji z daljšo tradicijo. Kalvarije so bile sestavljene iz poljubnega števila postaj, podobno raznovrstna je bila njihova vsebina: prizori Jezusovega trpljenja so se pogosto prepletali s prizori iz njegovega otroštva ali iz Marijinega življenja.

Cerkev sv. Roka je bila grajena postopoma, vendar za leto njenega nastanka štejemo 1646. Legenda pravi, da sta leta 1645 dva domačina prinesla kugo iz Ptuja v Šmarje, katera je kratkem času pomorila več kot dvesto ljudi. In da bi se rešili te nadloge so na vzpetini nad Šmarjem sezidali kapelico. Bog je na priprošnjo Matere božje, sv. Roka in sv. Boštjana uslišal njihove molitve ter kugo pregnal iz dežele.

Sladkogorski vinorodni griči obkrožajo biser, romarsko Marijino cerkev, ki so jo naši predniki poimenovali Sv. Marija – čudodelna Mati božja in sv. Marjeta Antiohijska. Nastala je na mestu prvotne cerkve sv. Marjete. Sladkogorski griči so po letu 1738 postali spremljevalci v trumah zbirajočih se množic.

Leta 1424 se je dvorec prvič posredno omenil kot Erlach, leta 1480 pa se v urbarjih gospostev Lemberg pojavi ime Jelsche – Jelše. Vendar pa je dvorec v zapisih prvič zanesljivo omenjen šele leta 1666, ko je Žiga Gaisruck dobil v zakup dvorec Jelše. Gaisrucki so bili lastniki Jelš vse do leta 1799, nato pa je dvorec in gospoščino kupil Anton Nagy.

Tinsko že od daleč prepoznamo po njegovi značilni veduti. Gre za dve tesno skupaj postavljeni cerkvi, in sicer sv. Ane in Matere božje. Legenda o dveh cerkvah pripoveduje, da je bilo Tinsko nekoč močno poraslo z grmovjem in divjim rastjem, na vrhu Tinske gore pa je stala le cerkev sv. Ane.

Soteska, ki se vije med Trebčami in Zagajem, je dolga približno 3km in slovi kot ena najbolj ohranjenih rečnih sotesk v vzhodni Sloveniji. Pred več kot 200 milijoni let je reka tu zarezala svojo strugo, ki jo še danes objemajo strma, gozdnata in skalna pobočja. Med Rebrijo in Tisovcem je tako tesna, da je skoraj neprehodna. Soteska navduši s svojo nedotaknjenostjo, saj tu najdejo primerno in dragoceno zavetje gamsi, ujede, divji prašiči, kačji pastirji, postrvi, raki, kranjska lilija, netreski, srhkodlakavi netreskovec, bodeča lobodika in mnoge druge zaščitene vrste živalskega in rastlinskega sveta. Soteska je izjemno krajinsko razgibana in slikovita.

Podružna cerkev sv. Andreja stoji na južnem pobočju Rudnice. Iz Olimja je do nje le deset minut hoda. Cerkev je iz 15. stoletja, poznogotska. Že prvi pogled nanjo daje vtis, da je nekaj posebnega, predvsem zaradi zvonika, ki je v tem okolju edini te vrste. Pročelje cerkve z gotskim portalom, rozeto in baročnim okencem se namreč zaključi z majhnim odprtim mediteranskim zvonikom in je najvzhodnejši primer tega tipa zvonika pri nas. V zvoniku sta dva zvona, ki zvonita trikrat na dan »angel gospodov«.

V samem središču kraja se nahaja muzejska učilnica iz časov Kraljevine Jugoslavije. Razstavljena so tudi originalna šolska vrata stare šole ter celoten razred z lesenimi klopmi in šolsko tablo. Šola je delovala od leta 1882 pa do 1966. Prav tako je v prostorih razstavljen pregled prvih slovenskih čitank iz 19. in 20. stoletja poleg kamnitih tablic s kamenčki in raznovrstnih lesenih peresnic. Možen je tudi ogled predstave "Pouk po starem" v sodelovanju z Osnovno šolo Kozje. Ogled je možen po predhodni najavi.

Kilometer naprej od samostana Olimje se v gozdu skriva Dežela pravljic in domišljije, kjer boste mali in veliki obiskovalci vstopili v svet pravljic in ponovno spoznali Kekca, Bedanca, Krjavlja, Sneguljčico, Rdečo kapico in druge pravljične like ...

Zanimiva etnološka zbirka Muzeja kmečke opreme predstavlja življenje na deželi v preteklosti in pripomočke, ki jih je uporabljal skromen kmečki človek. Zbirko bogati prek 4000 eksponatov, med katerimi so nekateri izjemne starosti in so prave mojstrovine. Muzejska zbirka spada med najbogatejše v tem delu Slovenije in je zagotovo vredna vašega ogleda.

Z vrha 527 m visokega hriba, imenovanega Svete gore, seže pogled daleč v Hrvaško Zagorje, mimo Donačke gore in Boča vse do Pohorja. Bolj kot pogled z vrha pa buri domišljijo vseh obiskovalcev greben, po katerem se zvrsti navzdol pet svetišč: Lurška kapela, kapela sv. Sebastijana in sv. Fabijana, Marijina cerkev, posvečena Marijinemu rojstvu, ter kapeli sv. Jurija in sv. Martina.

Majhna vasica Olimje leži v zavetju gore Rudnice, v območju Kozjanskega parka. Veličino ji daje prelep dvorec, nekdaj last grofov Attems sedaj občine Podčetrtek, ki je danes spremenjen v prepoznaven samostan, kjer prebivajo manjši bratje sv. Frančiška - minoriti. Ob njem stoji veličastna cerkev Marijinega Vnebovzetja, ena najlepših baročnih umetnin v naši domovini.